Jajčasti eksoplanet in mrtva zvezda

Poznamo že več kot 6000 eksoplanetov, to je planetov, ki se gibljejo okoli drugih zvezd. Prvi najden eksoplanet je bil tako čuden, da so odkritelje spregledali pri podelitvi Nobelove nagrade za odkritje eksoplanetov: ta eksoplanet se je namreč gibal okoli pulzarja, hitro se vrteče nevtronske zvezde.

Danes poznamo že kar nekaj takšnih eksoplanetov. Čudni so že zato, ker obstajajo. Pulzar je vse prej kot prijetno okolje. Zvezda z maso do treh Sonc je stisnjena v kroglo s premerom okoli 25 kilometrov, obenem pa se izredno hitro vrti, kar vodi do nastanka zelo močnih magnetnih polj. Kako planeti v tem okolju preživijo, ostaja uganka.

Pulzar PSR J2322-2650 je relativno temen pulzar, ki se zavrti okoli tristokrat na sekundo. Okoli pulzarja na razdalji 1,5 milijona kilometrov, kar je približno stokrat manj od razdalje med Zemljo in Soncem, kroži planet. Močna gravitacija na tej razdalji je planet razpotegnila v jajčasto obliko, obenem pa planet pulzarju vedno kaže en in isti obraz, tako kot Luna Zemlji. Temperatura na planetu naj bi bila visoka – okoli 2000 stopinj Celzija na strani, ki je obrnjena proti pulzarju, in okoli 650 stopinj na nasprotni strani. 

Ker je tako vroč, planet izseva precej infrardeče svetlobe. Astronomi so planet opazovali z vesoljskim teleskopom James Webb in našli nekaj zanimivih stvari. V atmosferi planeta se nahaja veliko molekularnega ogljika (molekule z dvema ali tremi povezanimi atomi ogljika), česar do sedaj niso našli še na nobenem eksoplanetu. Pri visokih temperaturah pulzarja bi pričakovali, da se ogljik poveže s kisikom ali dušikom, kar pomeni, da teh dveh elementov v atmosferi ni veliko. 

Da bi pojasnili prisotnost molekularnega ogljika v atmosferi, so avtorji na dan prišli z zanimivo idejo. Kaj, če je bil eksoplanet v preteklosti pravzaprav bela pritlikavka? Bela pritlikavka je ostanek zvezde, podobne Soncu. Na dovolj masivni beli pritlikavki bi lahko nastale ogljikove molekule. Na neki točki bi pulzar s pomočjo gravitacije z bele pritlikavke ukradel nekaj snovi, ta snov bi se pri padcu v bližino pulzarja izjemno segrela, pri čemer bi pulzar izbruhal ogromno svetlobe. Svetloba bi izparela zunanje plasti bele pritlikavke in kar bi ostalo, bi bil planet, kot ga vidimo danes.

Opisan scenarij je mogoč, a vseeno malo verjeten. Dodatne študije bodo pokazale, kaj se je zares dogajalo na tem jajčastem planetu.

Naslovna slika: Ilustracija razpotegnjena planeta, ki kroži okoli pulzarja. Pulzar seva radijsko svetlobo v dveh ozkih curkih.  Avtorstvo: NASA, ESA, CSA, Ralf Crawford (STScI)