Mars je zasvetil v majski Sončevi nevihti

Maja nas je Sonce spomnilo, da se z njim ni za hecat. Serija močnih bliščev, katerim so sledili koronalni izbruhi snovi, je poskrbela za nepozabno predstavo na Zemljinem nočnem nebu. Kdo bi lahko pozabil izjemno svetel severni sij, ki smo ga tudi iz naših krajev imeli priložnost opazovati 10. maja?

Tudi drugi planeti so deležni Sončevega gneva. Maja je bil očitno Mars na ugodnem položaju glede na Sonce in je doživel kar nekaj Sončevih neviht. Posledice so znanstveniki lahko spremljali s številnimi sateliti in roverji, ki trenutno raziskujejo Rdeči planet. Podatki so zanimivi za razumevanje razvoja Sončevih neviht z razdaljo od Sonca. Obenem nam dajo vpogled v nevarne razmere, v katerih bi se lahko bodoče generacije astronavtov znašle, ko bodo zakorakale po Marsu.

Najbolj je usekalo 20. maja, ko je na Soncu nastal izjemno močan blišč razreda X12 (v razredu X so najmočnejši blišči). Pri tem nastalo rentgensko sevanje in sevanje gama je Mars doseglo okoli 13 minut po blišču, nekoliko počasnejši tok nabitih delcev pa nekaj deset minut kasneje. 

Detektor RAD na roverju Radovednost (ang. Curiosity) je večkrat zaznal povečanje sevanja. V trenutku največjega sevanja bi nesrečni astronavt, ki bi se v tistem trenutku sprehajal z roverjem, prejel dozo sevanja ekvivalentno tridesetim rentgenom prsnega koša. Ne ravno smrtna doza, vsekakor pa nezanemarljiva. Na navigacijskih kamerah roverja je bilo mogoče opaziti sneg: bele sledi so bile posledica nabitih delcev, ki so v velikem številu zadevali detektor.

Nevihta je začasno zaslepila navigacijsko kamero na Nasinem satelitu 2001 Mars Odyssey, ki Mars študira iz orbite okoli Rdečega planeta. Satelit je vseeno uspel zbrati podatke o sevanju in nabitih delcih. Zanimivo, da to ni bilo prvo srečanje tega satelita z besnim Soncem. Leta 2003 je gromozanski blišč razreda X45 skuril detektor na satelitu, ki je bil, ironično, namenjen opazovanju vesoljskega vremena. 

Posledice nevihte je opazoval tudi Nasin satelit MAVEN in ujel zanimiv pojav: avrore na Marsu. Te avrore ne nastanejo tako kot avrore na Zemlji. Naš planet ima močno magnetno polje. Nabiti delci s Sonca vzdolž silnic potujejo do Zemlje in treščijo v atmosfero, ki zasveti. Ker se silnice stekajo v oziroma izhajajo iz polov, so avrore najbolje in največkrat vidne ob polih. Mars pa magnetnega polja, razen nekih manjših anomalij (verjetno so to ostanki davnega globalnega magnetnega polja), nima. V tem primeru delci prosto zadenejo vse dele atmosfere in tako avrore nastanejo po celem površju.

Sonce je zelo blizu maksimuma, ko bo magnetna aktivnost na površju v trenutnem 11-letnem ciklu največja. Močnih neviht se bodo opazovalci severnega sija na nizkih geografskih širinah lahko veselili še leto, morda dve. V kolikor te ne bodo premočne, seveda.

Naslovna slika: Slika, posneta z navigacijsko kamero roverja Radovednost. Bele pike in sledi so za seboj pustili nabiti delci. Avtorstvo: NASA/JPL-Caltech