Plesni, gljive in lišaji v vesolju

Lišaji so združbe (simbioze) gljiv in zelenih alg ali cianobakterij, ki v združbo prispevajo sposobnost fotosinteze in s tem skladiščenja energije svetlobe v energijo kemijskih vezi. V posameznem lišaju je lahko več vrst gliv in tudi več vrst zelenih alg ali cianobakterij.

Pred kratkim je v reviji Planta skupina znanstvenikov poročala o zadnjih izsledkih iz vesoljskih preživetvenih poskusov z lišajem Xanthorio parietino (Navadnim rumenčkom). To je precej vsakdanji lišaj, za katerega je bilo že prej znano, da dobro prenaša onesnažen zrak in tudi obsevanje z UV svetlobo. Ta lišaj so za 30 dni izpostavili ekstremno stresnim pogojem, ki vladajo na Marsu, in tudi pogojem, ki so v vesolju daleč stran od planetov in brez zaščitnega plašča atmosfere. Za opisan poskus to pomeni, da so lišaj naselili na zunanjo površino Mednarodne vesoljske postaje (ISS). Med poskusom so spremljali življenjske funkcije lišaja z merjenjem učinkovitosti fotosinteze, ki jo je opravljal, njegovo fiziološko obrambo pa z merjenjem njegove antioksidativne sposobnosti.

Takoj na začetku poskusa je ob izpostavljenosti vesoljskemu stresu (predvsem UV sevanju) učinkovitost lišajeve fotosinteze izrazito upadla. Po 24 urah pa je začela ponovno rasti, kar kaže na aktivacijo učinkovitih zaščitnih mehanizmov. Koncentracija antioksidantov je bila med celotnim poskusom visoka (višja kot v običajnih razmerah) in je ostala visoka še 30 dni po zaključku poskusa. Avtorji raziskave domnevajo, da prav ta sposobnost sinteze antioksidantov in ohranjanja njihove visoke koncentracije tudi potem, ko je vesoljskega stresa že konec, pripomore k odpornosti lišaja in še posebej njegovega aparata za fotosintezo na ekstremne pogoje, ki vladajo v vesolju.

Prvič so lišaje v vesolju srečali leta 1988 ruski kozmonavti na vesoljski postaji Mir: opazili so, da se po zunanji strani oken širi plast nečesa, kar je razjedalo kvarčno titansko površino njihove postaje in se skušalo zriniti vanjo. Niso bila neznana vesoljska bitja, ampak slepi potniki z Zemlje: celo 6 vrst različnih gljiv so vzeli s seboj na pot, ne da bi vedeli zanje. (Odsihmal začasni stanovalci in oskrbniki vesoljskih plovil zelo pazijo, da okolje znotraj plovil ohranjajo sterilno — če le ne opravljajo bioloških poskusov z gljivami in lišaji na postaji…)

Leta 1991, 5 let po nesreči v jedrski elektrarni Černobil, so z roboti, upravljanimi od daleč, v enem od reaktorjev našli patogeno črno plesen Cryptococcus neoformans. Črno barvo ji daje melanin: pigment, ki nastaja tudi v človeški koži in nas ščiti pred sevanjem. Kasneje so ugotovili, da povečano sevanje v reaktorju celo pospešuje njeno rast. Ni rasla kljub sevanju, ampak zaradi sevanja bolje.

Pred nekaj več kot 10 leti je na zunanji strani ISS 18 mesecev živelo in 35 % lišaja Xanthoria elegans tudi preživelo ves ta čas brez vode, brez zraka, pri ekstremno nizki temperaturi in ob stalni izpostavljenosti vsakršnemu sevanju.

Še kakšno zabavno dejstvo o lišajih v vesolju in drugje najdete v tem zapisu na omrežju X.

Naslovna slika: s strani Super Collider