alt

Članek "Anton Martin Slomšek in naravoslovje" avtorja in sodelavca portala Borisa Khama, je bil v tiskani obliki objavljen v julijsko-avgustovski številki slovenske astronomske revije Spika. Vabljeni k branju!

 

Uvod

Brskal sem po domači knjižnici in se vprašal ali je škof Martin Slomšek, ki je bil zaslužen za razvoj šolstva pri nas, kaj napisal v svojih delih o astronomiji. In odgovor je pozitiven!

Blaženi Martin Slomšek mi je blizu, kot predan pedagog in ljubitelj mladih. Mi je vzor. In tako sem se vprašal kot fizik: ali se je lotil naravoslovnih tem in če se je kako?

Tako sem prebrskal njegovi knjigah Blaže in Nežica v nedeljski šoli in po Malem in Velikem berilu. V obeh delih najdemo poglavja o Luni, Soncu, Zemlji in zvezdah. V knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli je temu posvečeno XXV. poglavje.

Podrobno si bomo ogledali pisanje v Velikem berilu. To berilo je izšlo l. 1853 nato je bilo še izdano v letih 1855 in 1856. Sam sem se naslonil na faksimile izdaje l. 1856 iz l. 2008, ki ga je izdala Celjska Mohorjeva družba.

V redakcijskem poročilu je Matija Ogrin zapisal: Obe knjigi (Malo in Velko berilo) preveva enovit duh: Skladna povezanost med praktičnim znanjem in življenjsko modrostjo, modrostjo, med razumom in vero. Tudi učna metoda mora biti po Slomškovih pogledih taka, da se v pouku harmonično dopolnjujejo branje in pogovor, pisanje in petje, resnost in vedrost, nauk in izkustvo.

V Velikem berilu nosi tretje poglavje naslov Naravoslovje, ki ima podpoglavja: Naravoslovje sploh, Zrak ali podnebna sapa (luft), Ogenj in luč, Kako ognja varovati?, Kaj storiti, kadar gori?, Voda.

alt

Predno se bolj pozorno posvetimo astronomiji, omenimo, da se Slomšek v tretjem poglavju loti med drugim tudi pojma teže in mavrice, saj beremo: »Vsako telo na dno srede zemlje tišči in to lastnost imenujemo težo. Teža stori, da kamen na zemljo pade; naj se ravno zemlja suče, vendar lehko trdno stojimo in ne pademo, kajti nas zemlja na se vleče – vržeš kamen na visoko, njegova hitrost pada ali se manjša; izpusti kamen iz višine na globoko, njegova hitrost raste in globokeje, ko pade, teže telebi.« In še o mavrici: »Mavrica ali božji stol se nam prikaže, keder je deževen oblak pred nami, svetlo sonce pa za nami; torej mavrico pred poldne v zahodu, po poldne v vzhodu vidimo. … Kapljice deža skoz sončne žarke padajo, se utrinjajo in prelep sedmerobarven trak narede …« Nato Slomšek opozori, da lahko mavrico opazimo »… kadar sonce skoz kupico vode sije … če proti temni senci vodo škropiš«. Že v tem poglavju se je Slomšek lotil zahtevnejših tem! Razlaga sile teže ni ravno lahka snov za nižje razrede osnovne šole. Zavedal se je, da je teoretično poznavanje fizikalnih zakonitosti pomembno za oblikovanje človeka.

Še bolj pozorno sem pregledal, kaj piše o astronomskih pojmih in zakonitostih. Tako sem prebrskal njegove knjige Blaže in Nežica v nedeljski šoli, Malo berilo in Veliko berilo. V vseh delih najdemo poglavja o Luni, Soncu, Zemlji in zvezdah. V knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli je tem temam posvečeno petindvajseto poglavje.

Podrobno si bomo ogledali pisanje v Velikem berilu. To berilo je izšlo l. 1853, nato je bilo izdano še v letih 1855 in 1856. Sam pa se v pričujočem članku naslanjam na faksimile zadnje izdaje (tj. iz l. 1856) , ki ga je l. 2008 izdala Celjska Mohorjeva družba. V redakcijskem poročilu je Matija Ogrin zapisal: »Obe knjigi (Malo in Veliko berilo) preveva enovit duh: Skladna povezanost med praktičnim znanjem in življenjsko modrostjo, med razumom in vero. Tudi učna metoda mora biti po Slomškovih pogledih taka, da se v pouku harmonično dopolnjujejo branje in pogovor, pisanje in petje, resnost in vedrost, nauk in izkustvo.«

Astronomske pojme je Slomšek v Velikem berilu obdelal v četrtem poglavju , ki ga je naslovil Spoznava svetlega neba in ki vsebuje podpoglavja: 67. Zvezdoslovje, 68. Zvezdje in 69. Koledar ali pratika. Naj na tem najprej predstavim vsebino teh podpoglavij.

 

67. Zvezdoslovje

V tem podpoglavju Slomšek obravnava najprej zvezde: »… Kakor je brez števila stvari na zemlji, tako se brez broja sveti zvezd na nebu Bogu v čast, nam pa k veselju in hasnu.« Poglobi se tudi v vprašanje, zakaj so videti zvezde kot majhne pike na nebu: »…in so zvezde, koje po noči vedno na ravno tistem mestu gledamo in kojih veliko je vekših in svetlejih od sonca, naj se nam ravno zavolj njih dalkote majhne zdijo.« Bralca tudi opomni, da ima Sonce lastno energijo: »… lastno gorkoto in luč«. Nato nadaljuje: »Druge se kakor naša zemlja krog sonca premikajo, in od sonca svetlobo in gorkoto dobe od in se imenujejo premikavne zvezde, planeti ali pomičnice.«

V naslednjem odstavku poda Slomšek nekaj podatkov o Soncu, ki pa niso suhoparni, temveč jih popestri z zanimivimi primerjavami: »… kajti je 25 000 000 milj daleč od nas, tako da bi krogla iz topa ustreljena 25 let od zemlje do sonca imela, človek pa 11 000 let hodil, naj bi vsak dan po 10 ur šel … Naj si je pa sonce ravno tako daleč od nas, sončni žarki vender v 8 minutah doidejo, nas ogrevajo in nam lepo svetijo. Kako čudno je to.«

V nadaljevanju se je poglobil v lastnosti zemlje, takoj v začetku poudari, da je zemlja planet: »Zemlja nima svoje luči; naj bi pa kdo iz kake zvezde gledal, vidil bi zemljo ravno tak osvetljeno, kakor mi zvezde; ona od sonca svetlobo ima.« V tem delu si zastavi vprašanje o človekovem zavedanju vrtenja Zemlje in si tudi odgovori nanj: »Kaj pa da ne čutimo, kako se obračamo? Polagoma se zgodi in pa vajeni smo.« Toda ne zadovolji se samo s tem, temveč poda primerjavo iz vsakdanjega življenja: »Tudi kadar se v čolni po gladki vodi pelješ, se ti zdi da mirno stojiš, po obeh bregih pa vse memo tebe gre, pa le ti letiš.« Nato se loti gibanja Zemlje okoli Sonca in že pove, da se gibljemo po elipsi: »Pot zemlje krog sonca (ekliptika) [Op.: Žal ni razložil, da je ekliptika navidezna pot Sonca skozi leto. Delno razloži ekliptiko v nadaljevanju, gl. *]: je podolgovata, zato sonce po zimi niže vidimo, in nje žarki nas postrani zadenejo; mrzlo je.« Spregovori tudi enakonočju in poletnem in zimskem obratu.

Nato se je lotil Lune – podal je osnovne podatke o njej in razložil Lunine mene. Bralca pa je opozoril tudi na delovanje Lune na Zemljo v primeru plime in oseke, ko piše: »... kakor morja odtek in dotek stori …«

V tem delu tudi jasno pove, da ne smemo verjeti vsem pravilom in pregovorom o Luni: »Kdor v kmetovanju preveč na mesec gleda, na vreme pa premalo, njemu bo delo gostokrat zastalo, in prazna po njegova skleda.« Loti se tudi razlage o Luninih in Sončevih mrkih: »… Ako pa mesec o mlaju ravno med sonce in zemljo stopi, nam mrak naredi, da sonca ne vidimo, ter pravimo, da je sonce mrknilo, kar se le o mlaju zgodi.«

Blaženi Anton Martin Slomšek si je v tem poglavju postavljal raznolika vprašanja, npr.: »Kaj so repate zvezde, ktere metlo imajo?« In nanje odgovarjal, na tega, npr., takole: »Repatice se po neznanih potih nebeške širjave premikajo; pridejo blizo zemlje, da jih gledamo, zemlja njih žare na se vleče in nategne, ter se nam zdi, kakor bi rep ali metlo imele. V kratkem spet v daljne kraje zginejo … [Op.: Škoda, da ni navedel še, da so to kometi in da je to trdo telo].«

Ali pa tole: »Ali se na nebu vol, oven, rak in ostalih 12 nebeških znamenj vidi?« In Slomškov odgovor: »Ne, ampak so stalne, nepremikavne zvezde po nebeškem stropu, ktere zvezdogledi tako imenujejo, in po imenu poznajo … oven, junec, dvojčič, rak, lev, devica, tehtnica ali vaga, škorpion, strelec, divji kozel, povodni mož in ribe.« Tukaj je pomembno, da se lotil tudi razlage: »Zemlja, ktera se krog sonca suče, vsakega meseca pod drugo teh 12 nebeških znamenj pride, in potem se pravi, da sonce o božiču v divjem kozlu stoji, o kresu pa v raku; kajti se vsako leto ravno te zvezde o jutrovem svitu pred soncem vidijo (*).«

Poglejmo si naslednje vprašanje: »Kteri planetov pa leto vlada ali regira?« Njegov odgovor je oster: »Nobeden; le Bog je sveta vladar.« Nadalje beremo: »Mislili so, da po planetu leta tudi letina bo in da ljudje tistega leta rojeni po planetu zveržejo. … Vse te in take kvante so prazne; vsi smo pod enim soncom in Bogom.« Tu je zanimivo, kako se je boril proti vedeževanju in vraževerju? – očitno je bilo tega veliko. In danes ni dosti drugače, če ni še celo slabše?. Zanimivo je, da je Slomšek opozoril tudi na to, da je več nebesnih teles, ki niso zvezde: »Premikalnih zvezd [Op.: Mišljeni so planeti in naravni sateliti, tj. lune, okoli planetov.] že nad 30? poznajo, ktere se kot naša zemlja krog sonca sukajo …«

Ob koncu sedeminšestedesetega poglavja je zapisal tudi vprašanje: »Kaj pa je rimska cesta ali mlečna, bela cesta na nebu?« Razlaga rimske ceste je prav zanimiva: »… Svetel pas je veliko milionov in milionov zvezd, koje so tako daleč, da njih luč – zvezd pa ne vidimo.« Zanimiva in poučna je razlaga razdalje do bližnje zvezde: »Do naj bližeje zvezde bi topova krogla od nas izstreljena 7 000 000 let letela; kako daleko je poslednja, in pa kde? – Sam Bog ve.« Pomembno je, da je Slomšek, z zelo zanimivim stavkom, pokazal na razsežnosti vesolja : »Zvezdogledi terdijo, da za temi zvezdami, koje vidimo, so spet druge ravno tako daleč od njih, kakor te od nas; za njimi spet druge in tretje vrste, in tako dalje.« Ob koncu razprave o rimski cesti je podal razmišljanje, ki bi ga lahko z lahkoto tudi danes ponovili: »Kako bistra je človeška glava, ktera te čudne svete spoznava, in celo zvezde tek, hitrost in velikost najde! – Kdo pa v teh prevelikih zvezdah prebiva? – jeli so tudi tam srečni ljudje? – tega človek ne ve; ampak raji z Davidom Stvarniku slavo prepevaj, rekoč: 'Hvalite Gospoda sonce in mesec, hvalite ga vse zvezde in luči'.«

 

68. Zvezdje

Tukaj je Slomšek zajel razna razmišljanja o vesolju, npr.: »Tamo gori se neznani, velki sveti sučejo; z lučjo sonca so obdani, krogle pote tekajo … Svetla cesta je razpeta čez brezkonči neba zid, tam se vozi čast Očeta, vlada pota zvezdnih rid …«

 

69. Koledar ali pratika

V tem podpoglavju pa obravnava, kako je stavljen koledar in kaj vse v njem najdemo, npr. imena slovenska in tuja mesecev , kaj je cerkveno leto, kaj so štiri kvatre, o vremenu in pregovorih: »Kadar juterno sonce čisto brez vsake nenavadne barve gori gre, in megle razžene, bo cel dan lepo vreme. … Vstaja dim kviško, je vreme čisto; se v kuhinji kadi, bo dež ali vsaj veter.« Opozoril je tudi na vraže: »Praznoverniki imajo vsak mesec svoje znake, tudi posebne dni in svete praznike, po kojih vreme in letino naznanujejo, pa tudi sami sebe in tiste goljufajo, kteri jim verjamejo; npr. ako za božič sonce sije, bo tisto leto srečno in mirno; ako pa germi, hudo letino naredi.« Slomšek poudari, da taki pregovori in vraže nimajo teže: »Na vse te in take gesla se pa vender ne zanašaj; marveč raji modre može poslušaj.«

Bralca celo opozori, da so v koledarjih datumi sejmov in da naj bodo na teh prireditvah previdni, saj je polno goljufov, takih in drugačnih.

 

Analiza poglavja Spoznava svetlega neba nam je pokazala, da je blaženi Anton Martin Slomšek vanj vnesel najosnovnejše zakonitosti vesolja in da jih poskušal približati bralcu na razumljiv način, saj je potegnil vzporednice z vsakdanjim življenjem. Poleg tega pa se je boril tudi proti zmotnim predstavam in vražam.

Da je bil Slomšek gotovo razgledan tudi v naravoslovju, kažejo že izbrani navedki, hkrati pa naj dodam še dejstvo, da je v njegovem času živel in deloval še en pomemben Slovenec - veliki fizik Jozef Stefan (1835–1893), ki se je rodil v Šempetru pri Celovcu. Lahko sklepamo, da ga je Slomšek poznal, ko je deloval v Celovcu. L. 1869 je izšla tudi Stefanova Knjiga prirode, I. del: Fizika, Astronomija in Kemija.

 

Komentar

Vzroki za razmišljanje o naravoslovju (astronomiji) pri blaženem Antonu Martinu Slomšku so:

  1. Veliko berilo je bil prvi uradni učbenik v slovenskem jeziku in tu najdemo poglavje, ki posvečeno splošni astronomiji. To pomeni, da se je Slomšek zavedal, kako pomembno je, da tudi mali šolarji spoznajo nekatere pojme in zakonitosti, ki vladajo v naravi. Zavedal se je, da mora slovenskega šolarja osveščati in ga vzgajati/usmerjati, da bo razmišljal s svojo glavo. V knjigi lahko opazimo, da je opozarjal na starejše zmotne predstave, npr. : »Kaj pa čudna zvezda pomeni, ki metlo ima?« Ljudje mislijo, da božjo šibo kaže … »Kateri planet pa letos vlada (regira)?« Mislili so, da po planetu tudi letina bo …
    In če pogledamo v današnji čas, bomo videli, da imamo še več dvomljivih prerokov: horoskop, odganjanje črne magije … Tudi danes se moramo boriti in osveščati predvsem mlade, da bi racionalno razmišljali in dojeli, kaj je »nateg« in kaj ni.

  2. Slomšek je dojel, da morajo v učbeniku dobiti svoj prostor tudi vprašanja iz astronomije – s tem je širil obzorja duha šolarjem in tako je vpeljeval slovenske naravoslovne strokovne izraze. Zavedal se je, da mora na razumljiv način razložiti pojave v naravi. To je tudi opomin nam, naj skušamo mladim približati naravoslovje in naj skrbimo za lep slovenski jezik, saj tudi sedaj v jezik prodira preveč tujih izrazov.
  3. S tem zapisom sem želel pokazati in opozoriti, da je pomembno mladim naravoslovje približati kot lepoto, vzročnost in jim pokazati smotrno notranjo urejenost vse narave. Mladim moramo približati naravo tako, da se ji bodo znali čuditi.

 

In kako v današnjem trenutku uresničevati ozaveščanje, racionalno razmišljanje in čudenje naravi, ko hitimo mimo drug drugega in mimo lepot narave? – Moj poskus odgovora

Spodnje razmišljanje je naslonjeno na izkušnje štiridesetletnega poučevanja fizike na osnovni šoli in gimnaziji ter poučevanja matematike na osnovni šoli. Ideje in izkušnje pa sem črpal tudi iz različnih medpredmetnih, astronomskih in Unicefovih taborov, ki sem jih vodil ali pa sem sodeloval kot mentor skupine.

Vsak dan se v praksi srečujemo s vprašanjem, kako prinesti snov pred učence, da bo zanimiva, da bo sledila kvaliteti, da bo povezovalna, da bo sledila učnemu načrtu itd. Sprašujemo se, kako učiti, da ne bo npr. fizika »zamorila« učencev, da jih ne bo »strah«?

Najprej je pomembno, da se problema zavemo, potem, da razmišljamo o njem in na koncu še, ga poskušamo rešiti tako, da bomo zadovoljni mi sami in učenci. Že takoj poudarimo, da vseh učencev ne bomo nikoli do konca motivirali. Uspeh je že, če dijaki fizike ne zasovražijo.

Učitelj mora biti predan svojemu poklicu in fiziki. Fiziko mora ljubiti, jo ponotranjiti in jo podajati z žarom in navdušenjem. Poučevanje fizike ni le podajanje znanja o naravi, ampak se učitelj ob tem sreča še z psihologijo, sociologijo in pedagogiko, saj ima pred sabo učence, ki niso le avtomati za sprejemanje znanja, temveč celovite osebnosti in potrebujejo celovit razvoj (osebnosti). Učitelj v razred prinese svoja pojmovanja o učenju, o odnosu do narave, do soljudi – in vse to vpliva na podajanje snovi. Učitelj mora svoj predmet tudi vsebinsko obvladati, biti mora razgledan, samostojen, ozaveščen, spoštovati mora učenca in mu znati prisluhniti, mu poskušati pomagati, če je zašel v težave. Dober učitelj mora imeti živahno in radostno glavo. Odprt mora biti za nova spoznanja in zmožnost, da uporabi različne sloge poučevanja. Veselje mora imeti za mlade ljudi, tudi za to, da včasih prisluhne njihovim osebnim težavam. Imeti mora smisel za humor, a tudi dosleden mora biti.

O tem, kakšen mora biti učitelj, mi je blizu misel Johannesa Keplerja: »Ljudem sem hotel pokazati vzvišenost stvarstva, kolikor je moj omejeni um mogel doumeti neskončnost.«

Pa tudi dve misli Pavla Kunaverja, velikega pedagoga naravoslovja, me nagovarjata: »Da bil sem pedagog iz prepričanja ne po poklicu.« in »Človek je dolžan vse, kar lepega in dobrega ve, predajati naprej mladini.«

Po mojem mnenju je pri dojemanju narave je osnovni aksiom: Znati moramo prisluhniti tišini narave in slišati njen šepet.

Učitelj fizike ni klasičen raziskovalec fizike, temveč je lahko in mora biti raziskovalec poučevanja fizike. Učitelj se mora truditi, limitirati k zgornjim idealom (ciljem). Vendar vsak učitelj stopa po svojih specifičnih poteh.

 

Boris Kham

Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana

 

Uporabljena literatura:
  • Anton Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli. Tretji natis. Celovec 1857 (faksimile) Celjska Mohorjeva družba, 1991
  • Anton Martin Slomšek , Malo berilo za pervošolce, faksimile iz l. 1854, Veliko berilo in pogovorilo, Faksimile izdaje iz l. 1856, Celjska Mohorjeva družba 2008
  • Janez Strnad, O poučevanju fizike, DMFA-založništvo 2006
  • Janez Janžekovič, Smisel življenja, Celjska Mohorjeva družba, 1966
  • Boris Kham, Marijan Prosen: Viljem Ogrinc, Ivan Tomec, Pavel Kunaver v slovenski astronomiji, Jutro 2010

Efemeride
08.02.2023 02:04 CET
08.02.2023 01:04 UT
Sonce vzide 07:16 
zaide 17:17 
Luna vzide 20:03 
zaide 08:44 
Angleški portal v vesolje
Zmaga.com
Zmaga.com
META znanost
META znanost