Znanstveniki so s pomočjo Zelo velikega teleskopa v Čilu posneli slike 42 asteroidov. Posebnost slik je izredno visoka ločljivost, ki omogoča natančno proučevanje oblike, gostote in sestave teh vesoljskih skal. Asteroidi se med seboj kar precej razlikujejo, kar kaže na to, da so nastali v različnih delih mladega Osončja.

 

Med Marsom in Jupitrom se nahaja širok asteroidni pas poseljen s skalami najrazličnejših velikosti in oblik. Kljub temu, da se v pasu nahaja na milijone asteroidov, znaša njihova skupna masa komaj štiri procente mase Lune. Kako je asteroidni pas pravzaprav nastal? To je vprašanje, ki si ga znanstveniki zastavljajo že vse od njegovega odkritja.

Praktično vsi asteroidi, ki so kadarkoli padli na Zemljo, so svojo pot začeli v asteroidnem pasu. Meteoriti, ostanki asteroidov, ki so preživeli ognjeno pot skozi Zemljino atmosfero, nam razkrivajo lastnosti asteroidov v pasu. Izkaže se, da niso vsi asteroidi enaki. Razlikujejo se po velikosti, gostoti, kemičnih lastnostih, itd. Zanimivo je tudi spoznanje, da se v zunanjem delu pasu nahajajo asteroidi z večjo koncentracijo ogljika v primerjavi z asteroidi notranjega dela pasu.

Asteroidni pas pa lahko raziskujemo tudi neposredno tako, da opazujemo asteroide same. A ker so tako oddaljeni, je asteroide težko razločiti. Do nedavnega so tako zares podroben portret dobili le trije največji asteroidi v pasu: Ceres, Vista in Lutecija.

Sedaj pa so astronomi objavili visokoločljive posnetke kar 42 pripadnikov asteroidnega pasu. To jim je uspelo s pomočjo instrumenta SPHERE, ki je montiran na Zelo velikem teleskopu v Čilu.

 

Podobe asteroidov iz vzorca, ki imajo premer večji od 210 kilometrov. Avtor: Varnazza et al. 2021

 

Skoraj vsi asteroidi v vzorcu so večji od 100 kilometrov. Največji je Ceres s premerom 940 kilometrov, sledi mu Vista s premerom 540 kilometrov, in tako naprej vse do najmanjših asteroidov, ki v premer merijo zgolj 90 kilometrov. Vzorec v grobem lahko razdelimo na sferične in tiste bolj nepravilnih oblik. Med slednje vsekakor sodi Kleopatra, o kateri smo pred kratkim pisali na Portalu.

Znanstveniki sedaj poznajo tako velikost kot maso asteroidov, kar pomeni, da lahko izračunajo njihove povprečne gostote. Izkazalo se je, da se gostote znotraj vzorca precej razlikujejo. Najmanjši gostoti imata asteroida Lamberta in Silvija—njuni gostoti sta podobni gostoti oglja[1]. Na drugem koncu lestvice pa sta Psiha in Kaliopa z gostoto, ki presega gostoto diamanta[2].

 

Podobe asteroidov iz vzorca, ki imajo premer manjši od 210 kilometrov. Avtor: Varnazza et al. 2021

 

Različne gostote namigujejo, da imajo asteroidi drugačne sestave in drugačen izvor. Najmanj gosti asteroidi so verjetno nastali v zunanjih delih Osončja onkraj Neptunove orbite, bolj gosti asteroidi pa bližje Soncu. Odkritje potrjuje hipotezo, da so se asteroidi kmalu po nastanku začeli seliti po Osončju in se posledično mešati med seboj.

Naključje (ali pač?) je hotelo, da je ravno danes 42. obletnica izdaje Štoparskega vodnika po Galaksiji avtorja Douglasa Adamsa. V knjigi je število 42 odgovor na »vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem.«  Portreti 42 asteroidov verjetno ne bodo prinesli odgovora na tako zapleteno vprašanje, bodo pa vsekakor pripomogli k razumevanju zgodovine Osončja.

Dodatne informacije:
Evropski južni observatorij
Znanstveni članek

[1] 1.3 grama na kubični centimeter

[2] Gostota diamanta je približno 3.5 gramov na kubični centimeter, gostota asteroidov pa 4.4 grame na kubični centimeter.


Efemeride
04.07.2022 05:46 CEST
04.07.2022 03:46 UT
Sonce vzide 05:17 
zaide 20:56 
Luna vzide 10:15 
zaide ne zaide 
Angleški portal v vesolje
Zmaga.com
Zmaga.com
META znanost
META znanost