Tri nove lune Urana in Neptuna

Pred nekaj dnevi so astronomi oznanili odkritja treh novih lun v Osončju. Ena pripada Uranu, drugi dve pa Neptunu.

Uran ima tako po novem kar 28 znanih lun. Premer nove lune je pičlih osem kilometrov, za obhod planeta pa potrebuje 680 dni. Najnovejša pripadnica družine je zaenkrat poimenovana S/2023 U1, kmalu pa bo dobila ime po literarni osebi iz Shakespearjevega opusa, kot je to običajno za Uranove lune. 

Svetlejša izmed dveh Neptunovih lun v premer meri 23 kilometrov in planet obhodi v devetih letih. Manjša pa je velika 14 kilometrov in planet obhodi v 27 letih. Vsega skupaj ima Neptun sedaj 16 znanih lun. Novi luni bosta poimenovani po morskih nimfah Nereidah iz grške mitologije.

Vse tri lune so izjemno temne, zato so bili za njihovo odkritje in nadaljna opazovanja, potrebna za izračunanje orbit, uporabljeni eni izmed največjih teleskopov na Zemlji: par Magellanovih teleskopov (observatorij Las Campanas, Čile), teleskop Subaru (observatorij Mauna Kea, Havaji), Zelo velik teleskop (Paranal, Čile) in observatorij Gemini. Kljub zavidanja vrednemu ansamblu teleskopov je bilo za vsako detekcijo posamezne lune potrebno ure in ure opazovalnega časa. 

Vse tri lune so od planetov precej oddaljene—zato dolgi obhodni časi—in se gibljejo po precej sploščeni orbiti. Verjetno niso nastale skupaj s planetom ampak so kmalu po nastanku slučajno priletele mimo planeta in se ujele v njegovo gravitacijo. Vsi zunanji planeti imajo lune s takšno zanimivo zgodovino. Astronomi upajo, da takšna odkritja in nadaljna opazovanja vodijo do boljšega razumevanja Osončja v času, ko so planeti šele nastajali.

Orbite in velikosti lun namigujejo, da so nastale pri razpadu večje lune. Prvotna luna bi lahko razpadla pri trkih z asteroidi in kometi. Verjetno planeti posedujejo ogromno še manjših lun, a jih z Zemlje enostavno ne moremo videti. Za to bo potrebno iti do planetov.

Naslovna slika: Slika Urana v infrardeči svetlobi, posneta z vesoljskim teleskopom James Webb. Avtorji: NASA, ESA, CSA, STScI