Napor ostarelih ladij

Nič ne more uiti zobu časa, niti legendarni sateliti in vesoljske sonde, ki nas, tiste malo mlajše, spremljajo že vse življenje. Govora je seveda o vesoljskem teleskopu Hubble in sondi Voyager 1. V zadnjem času sta ta čudežna izdelka človeških rok večkrat krasila naslovnice vesoljsko orientiranih medijev zaradi takšnih in drugačnih s starostjo povezanih zapletov.

Astrofizikalni laboratorij Hubble je po sprva turbulentnem začetku delovanja postal skoraj sinonim za znanost. Zahvaljujoč čudovitim posnetkom in premeteni PR službi (pomagal je tudi istočasen porast uporabe interneta) so ljudje širom sveta vesolje zagledali v povsem novi luči. 

Teleskop pa seveda ni samo stroj za štancanje lepih slik—postal je neprecenljivo orodje znanstvene skupnosti. Znanstveniki se še danes, 34 let po izstrelitvi v orbito, borijo za možnost opazovanja s teleskopom. In le tisti z najboljšimi idejami dobijo priložnost.

Zadnja leta je imel teleskop vse večkrat težave z žiroskopi. Žiroskopi so del zapletenega sistema, ki  teleskopu omogoča izredno natančno obračanje k nebesnim objektom in sledenju objektov med slikanjem. Prek žiroskopov senzorji izvejo, kako se teleskop obrača okoli treh osi vrtenja. Hubble ima na krovu šest žiroskopov, pri čemer aktivno uporablja tri, preostali pa služijo kot rezerva. Sčasoma se žiroskopi okvarijo; astronavti so med leti 1990 in 2009 (ko so imeli na voljo še Space Shuttle) večkrat servisirali teleskop in pri tem zamenjali tudi žiroskope. Na teleskopu jih je bilo do sedaj vsega skupaj 22, od tega se jih je 8 pokvarilo. 

Nedavno je prišlo do novih okvar in Nasa je včeraj oznanila, da sta na Hubblu le še dva delujoča žiroskopa. Padla je odločitev, da bodo od sedaj naprej uporabljali zgolj še en žiroskop, preostali pa bo služil kot rezerva. Računajo, da bi na ta način teleskop lahko deloval še kakšnih deset let (takrat bo teleskop, če ne bo kakšnega drastičnega reševanja v orbiti, tako ali tako padel v atmosfero). 

Teleskop bo še vedno deloval, a ne tako, kot nekoč. Obračal se bo počasneje, zato bo izgubljenega več opazovalnega časa. Ne bo mogel več slediti hitrim objektom, ki se nahajajo znotraj orbite Marsa. Probleme bo imel tudi z opazovanjem tranzientnih pojavov, kot so eksplozije zvezd.

Voyager 1 je bil izstreljen davnega leta 1977. Potoval je mimo Jupitra in Saturna, nato pa se je odpravil v oddaljene dele Osončja. Danes je od Zemlje oddaljen okoli 163 astronomskih enot (okoli 24 milijard kilometrov), s čimer je najbolj oddaljen izdelek človeških rok. Že pred nekaj časa je zapustil heliosfero, področje Osončja s konkretnim vplivom Sončevega magnetnega polja. Njegova naloga je raziskovanje medzvezdnega prostora.

Voyager ima anteno, s katero komunicira z Zemljo. Ker je tako daleč, signal od plovila do Zemlje potuje 22.5 ur. Plovilo na Zemljo pošilja podatke, znanstveniki pa mu nazaj pošiljajo različne napotke. Lanskega novembra je plovilo nenadoma začelo žlobudrati: signal ni imel nobenega smisla. Po dolgem iskanju problema so znanstveniki ugotovili, da je spominski čip na enem izmed treh računalnikov na krovu pokvarjen. 

Čipa seveda ni mogoče zamenjati, zato so znanstveniki našli drugo rešitev: programsko kodo so s pokvarjenega čipa namestili na druge dele računalnika. Pri tem ni šlo brez težav, saj ni bilo mogoče najti dovolj prostora za kodo. Slednjo je bilo treba razbiti na manjše dele, jo namestiti na različne čipe in zagotoviti, da še vedno deluje kot celota.

To jim je očitno uspelo. Ekipa znanstvenikov je sporočila, da dva od štirih instrumentov zopet pošiljata dobre podatke. Preostala do pred kratkim še delujoča instrumenta si še prizadevajo usposobiti.

Zaloga plutonija na krovu bi morala plovilu omogočiti še nekajletno delovanje. Lepo bi bilo, če bi se nam oglašal vsaj do leta 2027, ko bo dočakal abrahama.

Naslovna slika: Ilustracija Voyagerja 1 (NASA) in slika vesoljskega teleskopa Hubble (Ruffnax).