Kako je Luna dobila svojo podobo

Nastanek Lune opisuje teorija velikega trka. Kakšnih sto milijonov let po nastanku Osončja naj bi se v Zemljo zaletelo telo velikosti Marsa, pri čemer se je material izstreljen v vesolje združil v Luno.

Manj jasno pa je dogajanje po trku. Ena izmed ugank je povezana z bazaltnim kamenjem, ki so ga astronavti v okviru misij Apollo prinesli z Lune. Kamenje vsebuje velike koncentracije titana. Opazovanja s sateliti so pokazala, da se kamenje obogateno s titanom nahaja predvsem na strani Lune, ki je obrnjena proti Zemlji. 

Takoj po nastanku je bila Luna prekrita z oceanom tekoče magme. Sčasoma se je magma ohladila in strdila, tako da je tekoči plašč prekrila trdna skorja. Postopoma so se strjevali tudi notranji deli Lune. Gostejši minerali, med njimi ilmenit, ki vsebuje železo in titan, so med strjevanjem potonili. Titan bi torej moral biti globoko pod površjem—kako je prišel ponovno na površje na “naši” strani Lune, do sedaj ni bilo jasno.

Raziskovalci v nedavno objavljenem članku ponujajo odgovor na zagonetko. Material bogat s titanom (v nadaljevanju material) naj bi na površje priplaval po večjem trku Lune in asteroida.

Idejo so raziskovalci prvič predstavili pred dvema letoma. Modeli trka so napovedali, da je material po trku najprej migriral na bližnjo stran Lune, nato pa postopoma v različnih stopnjah poniknil. Pomembna napoved modeliranja je bila nehomogena porazdelitev ilmenita. Če bi lahko v notranjosti Lune sledili ilmenitu, bi videli, da opisuje določen vzorec.

Za potrditev teorije bi torej morali opaziti napovedane nehomogenosti znotraj Lune. Izkaže se, da to dejansko lahko storimo. Nasa z dvema satelitoma v okviru misije GRAIL že od leta 2011 meri anomalije v Lunini gravitaciji. Prek anomalij lahko kartiramo nehomogenosti v notranjosti Lune. V novi študiji so pokazali, da se anomalije ujemajo z napovedmi modela trka. Še več, če gre verjeti modelom, naj bi do trka ne prišlo kasneje kot 4.22 milijardami let nazaj.

V kolikor bodo odkritje potrdile neodvisne raziskave, gre za velik napredek v razumevanju Lunine geološke zgodovine. Do neke mere namreč pojasni, zakaj bližnja in oddaljena stran Lune izgledata tako različni. Bližnja stran Lune je v povrečju nižja, ima tanjšo skorjo, je prekrita s polji strjene lave in ima že omenjene visoke koncentrancije elementov kot sta titan in torij. 

Znanstveniki se že veselijo novih vzorcev lunarnih kamnin, ki naj bi jih na Zemljo v nekaj letih prinesli astronavti programa Artemis. Novi vzorci z različnih delom Luninega površja bodo nedvomno tlakovali pot k precej boljšem razumevanju našega edinega naravnega satelita.

Naslovna slika: Ilustracija gravitacijskih anomalij in presek Lune, v katerem sta narisana dva gostejša področja, bogata z ilmunitom. Avtorstvo: Adrien Broquet/University of Arizona & Audrey Lasbordes