Dan asteroidov

Na kaj najprej pomislite ob besedi asteroid? Morda na nesrečo, uničenje, smrt? Ali pa raje na življenje? Asteroidi, časovne kapsule iz časa nastanka Osončja, so krojili Zemljino zgodovino, skoraj zagotovo pa nam jo bodo zagodli tudi v prihodnosti. Ob dnevu asteroidov vas na kratko spomnimo, zakaj so asteroidi tako pomembni in zanimivi.

Asteroidi so deli protoplanetarnega diska, ki nikoli niso postali del lun in planetov. Že 4.6 milijard let, vse od nastanka Osončja, se gibljejo okoli Sonca.  Največ jih najdemo v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom in v Kuiperjevem pasu onkraj Neptunove orbite.

To ne pomeni, da asteroidov drugje ni. Gravitacija velikih planetov asteroidom počasi spreminja orbite, kar včasih vodi do trčenja med asteroidi, spet drugič pa asteroide izstreli v notranje dele Osončja. 

Če asteroid—običajno gre za manjši asteroid—pade na Zemljo in preživi ognjeno pot skozi atmosfero, njegov ostanek na zemlji najdemo kot meteorit. Proučevanje sestave meteoritov vodi do informacij o pogojih, ki so vladali v Osončju, ko so v njem še nastajali planeti. V zadnjih letih je nekaj vesoljskih misij na Zemljo prineslo tudi vzorce, pobrane z asteroidov samih. Prednost takih vzorcev je njihova nedotaknjenost.

V preteklosti je po Osončju potovalo veliko več asteroidov kot danes. Še posebej tistih zelo velikih. Trki med planeti in asteroidi so bili zato zelo pogosti. Proučevanje Luninih kraterjev je pokazalo, da je bilo obdobje med 3.8 in 4.1 milijardami let nazaj še posebej eburno.

Danes si seveda trkov velikih asteroidov z Zemljo niti malo ne želimo. A prav asteroidi bi lahko bili odločilni pri pojavu življenja na planetu. Po eni strani so asteroidi in kometi na planet verjetno dostavili vodo (Zemlja je nastala tako blizu Sonca, da je led s prašnih zrnc večinoma sublimiral, zato je novonastali planet imel manj vode, kot bi jo imel na večji oddaljenosti). 

Po drugi strani pa v asteroidih najdemo celo paleto kompleksnih organskih molekul. V meteoritih se nahajajo aminokisline, karboksilne kisline, ketoni, sladkorji, ter vsi osnovni gradniki molekul DNA in RNA. Med drugim meteoriti vsebujejo tudi fosfor in železo—oba elementa sta ključna za življenje na Zemlji, obenem pa sta vezana v nedostopnih kamninah pod površjem, zato se zdi smiselna hipoteza, da sta se na površju znašla s pomočjo asteroidov. To, mimogrede, velja tudi za druge kovinske elemente. Večina teh elementov je ob nastanku Zemlje potonila proti njenemu središču. Rudnine, ki jih kopljemo danes, so se na planetu znašle nekoliko kasneje s pomočjo asteroidov.

Kot rečeno, si danes ne želimo trka večjega asteroida z Zemljo. O tem bi marsikaj vedeli povedati dinozavri, katerih dolga vladavina se je končala predvsem zaradi trka 10-kilometrskega asteroida z Zemljo pred 65 milijoni let.

Statistika nam pove, da tako velik asteroid trči z Zemljo vsakih 100 milijonov let. A v vesolju je pač tako, da je manjših asteroidov več kot večjih. Manjši asteroidi planet zato zadanejo pogosteje. In za katastrofo niti ne potrebujemo gromozanskega asteroida. Leta 1908 je asteroid padel nad vzhodni del Sibirije (t.i. dogodek Tugunska). Eksplozija 3-50 megaton je uničila področje skoraj trikrat večje od Triglavskega narodnega parka: 80 milijonov dreves je pometalo kot zobotrebce. Velikost asteroida: okoli 60 metrov. 

Nevarnost, ki preti z neba, svet jemlje še kako resno. Vesoljske agencije imajo programe, ki ocenjujejo nevarnost, spremljajo znane asteroide in iščejo nove. Z majhnimi koraki se pripravlja tudi prava obramba za primer, da bi bil kakšen izmed večjih asteroidov Zemlji nevaren. A zaenkrat še nismo pripravljeni in vprašanje je, če bi nenaden do nedavnega neznan velik asteroid na poti k Zemlji lahko ustavili.

Nekatere redke kovine na Zemlji niso lahko dostopne ali pa se nahajajo zgolj v majhnih količinah. Industrija je zato začela pogledovati proti asteroidom. Ti so različnih tipov, nekateri izmed njih vsebujejo tudi redke kovine. Povsem resno se zato govori o rudarjenju v vesolju.

Do pravega rudarjenja asteroidov bo minilo še kar nekaj časa. Večina asteroidov verjetno nima dovolj (dostopnih) kovin, da bi se splačalo ponje hoditi v vesolje. Potrebno bo najti primerne asteroide in nato razviti tehnologijo za rudarjenje. Vseeno so se aktivnosti na tem področju že začele in le vprašanje časa je, kdaj bo prva (verjetno privatna) misija začela kopati na eni izmed vesoljskih zakladnic.

Naslovna slika: Ilustracija asteroida Dydimos in Nasine sonde DART. Avtorstvo: ESA - ScienceOffice.org