08.11.2024

Jure Japelj

Venera ni brez kraterjev. Znanstveniki so jih do sedaj na njej našteli že okoli tisoč. A v nasprotju z Marsom, Merkurjem ali Luno so kraterji na Veneri relativno majhni s premerom manjšim od 300 km. Svoje je dodal tudi vulkanizem, ki je v ne tako daljni preteklosti dobršen del površja planeta prekril z lavo in izbrisal sledove številnih starejših kraterjev.

Vsaj tako so znanstveniki mislili. Nova raziskava pravi, da na Veneri vendarle ni vse tako mlado, kot bi se zdelo na prvi pogled.

Trojica znanstvenikov je pregledovala zemljevide Venerinega površja. Še posebej so jih zanimale tesserae, ogromna deformirana območja, kakršnih ne najdemo nikjer drugje v Osončju. Obstaja več teorij, kako bi ta območja lahko nastala. Ocene pa pravijo, da naj bi bilo to površje starejše od 1.5 milijarde let.

Tessera (v belem) na območju Maxwell Montes na Veneri. Avtor: NASA/JPL

Znanstvenike je presenetila tessera Haastte-baad. Ne sama tessera, temveč to, da jo obdaja vrsta koncentričnih krožnih struktur, največja ima premer okoli 1500 kilometrov. Takoj nam na misel pride trk z asteroidom - v tem primeru bi bil to daleč največji znan krater na Veneri.

Zgornja slika prikazuje radarsko sliko tessere Haastte-baad. Spodaj je prikazan geološki zemljevid istega območja, na katerem izstopajo koncentrične krožne strukture. Avtor: Lopez et al. / Journal of Geophysical Research: Planets 2024

Raziskovalci so najprej poskušali najti podobne strukture na drugih telesih Osončja. Na kamnitih planetih niso našli ničesar, kar bi spominjalo na odkritje na Veneri. Izkazalo pa se je, da zelo podobno izgledata krater Valhalla na luni Kalisto in krater Tyre na luni Evropa (obe luni pripadata Jupitru). Posebna oblika kraterja na teh dveh lunah je posledica tekoče vode, ki se nahaja pod njunima ledenima skorjama.

Krater Valhalla na Jupitrovi luni Kalisto. Avtor: Nasa

Kako pa je takšen krater nastal na Veneri? Raziskovalci so naredili različne simulacije in tu stvari postanejo zanimive. Ugotovili so, da bi v tem primeru morali pravzaprav imeti opravka z dvema trkoma, ki bi si sledila relativno hitro eden za drugim (v razmaku nekaj milijonov let). Prvi trk bi predrl šest kilometrov debelo skorjo in na površje razlil magmo, s čimer bi nastala tessera. Vrhnja plast bi se strdila, pod njo pa bi se še vedno nahajalo morje magme. Nato pride drugi trk, pri čemer magmo raztrosi v koncentrični vzorec, ki ga vidimo danes. 

Zanimivo je, da ta scenarij razloži tako koncentrično strukturo kot sam nastanek tessere. Čeprav bo potrebno še veliko raziskav, so znanstveniki morda prišli na sled izvoru skrivnostnih struktur.

Naslovna slika: Tessera (bela tvorba) v regiji Alpha na Veneri. Avtor: Nasa/JPL

Vse novice